SURA LXVI
“ET-TAHRIM” (“Zabrana”)
Medina - 12 ajeti
Vo imeto na Allah, Milostiviot Somilosen!
1. O pejgamberu, zo{to go zabranuva{, nastojuvaj}i da im se ispolnat barawata na `enite tvoi, ona {to Allah ti go dozvoli? Allah e Prostuva~ i Somilosen!
2. Da, Allah vi propi{a kako da gi opravdade zakletvite va{i. Allah e Prijatel va{! On e Znalec i Mudar!
3. I koga pejgamberot tajno }e progovori so nekoja od negovite `eni, i koga taa }e gi izvesti drugite za toa - a Allah dade toj da go otkrie toa -, toga{ ne{to od toa & go otkri a ne{to go zadr`a. I bidej}i toj ja izvesti, taa re~e: “Koj te izvesti za ova?” Re~e: “Me izvesti Znalecot i Izvesteniot!”
4. A ako vie dve Mu se obratite na Allah, kaej}i se, srcata va{i }e se priklonat! A ako, pak, vie se pomagate protiv pejgamberot... ta, Allah, navistina, e Za{titnikot negov, i Xebrail i dobrite vernici! I melekite, po toa, se poddr`nici!
5. Gospodarot negov, ako toj se razvede od vas, mo`ebi }e mu dade drugi `eni {to }e bidat podobri od vas: na Allah poslu{ni, verni~ki, oddadeni, pokajni~ki, pobo`ni, posta~ki, stabilni i devici.
6. O vernici, ~uvajte se sebesi i semejstvata va{i od ognot: lu|eto i kamewata }e bidat negovo gorivo. A melekite }e se gri`at za nego i }e bidat strogi; ne }e bidat neposlu{ni kon naredbata
Allahova i }e go rabotat ona {to }e im se nareduva.
7. O nevernici, denes ne }e mo`ete da se opravdate. ]e bidete kazneti, tokmu, za ona {to go rabotevte!
8. O vernici, pokajte se kaj Allah so pokajanie iskreno! Gospodarot va{, mo`ebi, }e gi izbri{e grevovite va{i i }e ve vovede vo bav~ite xennetski niz koi reki te~at, na Denot vo koj Allah ne }e ve o`alosti, pejgamberot i onie koi veruvaa so nego. Svetlinata nivna }e odi pred niv, i od nivnata desna strana; }e zboruvaat: “Gospodare na{, usovr{i ja svetlinata na{a i prosti ni. Ti si, navistina, Kadar za se!”
9. O pejgamberu, bori se protiv nevernicite i dvoli~nite i bidi strog kon niv. Xehennemot e prestojuvali{teto nivno. E, samo kolku lo{o svratili{te e toa!
10. Allah go donese primerot na onie koi ne veruvaa: `enata na Nuh i `enata na Lut koi bea ma`eni za dvajca dobri robovi Na{i. I dvete niv gi osramotija i zatoa tie vo ni{to ne }e mo`at da im pomognat kaj Allah. I }e im se re~e: “Vlezete vie dve vo ognot me|u onie koi ve}e se vlezeni!”
11. I Allah go donese primerot za onie koi veruvaa: “ @enata na faraonot, koga re~e: “ Podigni mi ku}a, Gospodare moj, vo blizinata Tvoja, vo Xennetot, i spasi me od faraonot i od deloto negovo, i spasi me od narodot zulum}arski!”
12. I: Merjem, }erkata na Imran, koja ja so~uva nevinosta svoja, i vo koja vdahnavme od Duhot, od strana Na{a, i koja gi potvrdi zborovite na Gospodarot svoj, i Knigite Negovi, i koja be{e edna me|u pot~inetite na Allah!