SURA XXVI
“E[-[UARA’” (“Poeti”)
Mekka - 227 ajeti
Vo imeto na Allah, Milostiviot Somilosen!
1. Ta, sin, mim!
2. Eve ajeti od Knigata jasna!
3. ]e ja `alosti{ li du{ata tvoja zatoa {to tie ne veruvaat?
4. Koga bi sakale bi im ispratile znamenie, pa vratovite nivni }e ostanat navednati.
5. I niedna nova opomena nim ne im dojde od Milostiviot, a da ne bea kon nea ramnodu{ni!
6. Da, la`ea, navistina! I sigurno e deka }e im dojdat vesti za ona za {to se ismevaa.
7. Ne gledaat li na zemjata? Pa, kolku vidovi rastenija blagorodni Nie odreduvame da ‘rtat?
8. Vo toa, sekako, ima znamenie. A mnozinstvoto od niv, navistina, ne se vernici.
9. Da, Gospodarot tvoj e tokmu Onoj koj e Mo}en i Somilosen!
10. I koga Gospodarot tvoj go povika Musa: “Obrati mu se na narodot zulum}arski!”
11. Narodot na faraonot, mo`ebi, }e bide bogobojazliv.
12. Musa re~e: “Gospodare moj, jas, navistina, se pla{am da ne me smetaat za la{ko,
13. da ne mi se stesnat gradite i da ne mi se zako~i jazikot - isprati go Haruna,
14. jas kon niv zgre{iv pa se pla{am da ne me ubijat.”
15. Allah re~e: “Nikoga{! Odete dvajcata so znamenijata Na{i. Da, Nie }e bideme so vas i }e ve slu{ame!”
16. Odete do faraonot, pa re~ete mu: “Nie sme, navistina, pejgamberi od Gospodarot na svetovite,
17. isprati gi so nas sinovite Izrailovi!”
18. Faraonot re~e: “Neli te vospituvavme me|u nas dodeka be{e dete, i neli ostana me|u nas dosta godini od `ivotot tvoj?
19. I go napravi ona {to go napravi; i ti si me|u nevernicite.”
20. Musa re~e: “Toa go napraviv toga{ koga bev eden me|u onie koi skr{naa vo zabluda!
21. I bidej}i se pla{ev od vas, pobegnav i taka Gospodarot moj mi podari mudrost i me odredi da bidam me|u pejgamberite.
22. Toa li e dobrodetelstvo koe ti mi go prefrluva{? Toa li e ona {to gi napravi robovi sinovite Izrailovi?”
23. Faraonot re~e: “Koj e Gospodarot na svetovite?”
24. Musa re~e: “Gospodarot na neboto i na Zemjata i na ona {to e me|u niv - samo ako ste uvereni.”