Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
zakolnat vo Allah: “Nie zakletvata nema da ja prodademe za nikakva cena, pa bilo da se raboti za rodnina, i nema da go krieme svedo~eweto Allahovo za{to toga{, navistina, bi bile me|u gre{nicite!”
107. Ako se otkrie deka ovie dvajca navlekle gre{ka, toga{, neka gi zastapat drugi dvajca od onie na koi im e odzemeno pravoto, koi se pravedni, i neka se zakolnat vo Allah: “Svedo~eweto na{e e poispravno od svedo~eweto nivno, i nie ne pravime nikakov prestap za{to toga{, navistina, bi bile me|u zulum}arite!”
108. Ete, toa e najsiguren na~in na koj mo`at da posvedo~at, vo vistinskiot izgled negov, ili pak se pla{at deka zakletvata po toa }e ja otfrlat drugi zakletvi nivni. Pla{ete se od Allah i ~ujte: “Allah ne go upatuva narodot rasipni~ki!”
109. Na Denot koga Allah }e gi zbere pejgamberite, i koga }e re~e: “[to vi odgovorija?” Onie }e re~at: “Nie ni{to ne znaeme. Ti si, navistina, Znalec na tajnite!”
110. Koga Allah re~e: “O Isa, sine Merjemin, seti se na blagodatot Moj kon tebe i kon tvojata majka, koga te poddr`av so Duhot svet! I koga razgovara{e so lu|eto v kro{ni i kako zrel ma`. I koga te pou~iv i so Knigata, i so Mudrosta, i so Tevrat i so Inxil. I koga zamesi glina vo oblik na ptica, so odobrenieto Moe, pa duvna vo toa i stana ete, so odobrenieto Moe, ptica; i ozdravi slep i leprozen, so odobrenieto Moe, i koga gi o`ivi mrtvite so odobrenieto Moe; i koga gi odbiv od tebe sinovite Izrailovi toga{ koga im gi donese jasnotiite od koi onie koi ne veruvaa, povikaa: “Ova e samo vol{ebni{tvo, jasno!''
111. I koga na apostolite im objaviv: “Veruvajte vo Mene i vo pejgamberot Moj!” Rekoa: “Veruvame i posvedo~i deka sme, navistina, muslimani!”
112. Koga apostolite rekoa: ''O Isa, sine Merjemin, mo`e li Gospodarot tvoj da ni spu{ti sofra od nebo?'' Re~e: ''Pla{ete se od Allah ako ste vernici!''
113. Rekoa: “Sakame da jademe od nea, a srcata na{i da bidat smireni, i da znaeme deka vistina ni zboruva{e i da bideme za nea Svedoci.”
114. Isa, sinot na Merjem, re~e: “O Allahu moj, Gospodare na{, spu{ti ni sofra od nebo, da ni bide praznik i za prvite od nas i za poslednite od nas, i znamenija od Tebe. Snabdi ne. A Ti si od snabduva~ite Najdobriot!
115. Allah re~e: '']e vi ja spu{tam. Pa, onoj od vas, potoa, koj ne veruva, }e go kaznam, navistina! I toa so kazna so koja nema da go kaznam nikogo od lu|eto.
116. I koga Allah re~e: ''O Isa, sine Merjemin, im zboruva{e li na lu|eto: “Prifatete ne, mene i majka mi pokraj Allah, za dve bo`estva!” Isa re~e: “Slaven bidi! Ne mi dolikuva da zboruvam za ona za {to nemam pravo. Ako ova go zboruvav - pa, Ti bi go znael toa. Ti go znae{ ona {to e vo du{ava moja, a jas ne go znam ona {to e vo du{ata Tvoja. Ti si, navistina, Znalec na tajnite!''
117. Im go ka`av samo ona {to mi go naredi: ''Obo`avajte go Allaha, Gospodarot moj i Gospodarot va{!'' I jas ostanav nivni svedok, postojano bev so niv, a koga mi ja zede du{ava Ti gi posmatra{e. Ti si Svedok za se!
118. Ako gi kazni{ - ta, robovi se Tvoi, a ako im prosti{ - ta, ti si, navistina, Silen i Mudar!
119. Allah }e re~e: ''Ovoj e Den vo koj iskrenosta }e im koristi na iskrenite: za niv ima bav~i niz koi reki te~at, i vo niv za navek }e ostanat. Allah e zadovolen od niv i onie se zadovolni od Nego. Ete, toa e pobeda golema!
120. Vlasta i na nebesata i na Zemjata, i vo ona na niv e - Allahova. Allah e Kadar za se!