41. I re~e: “Izmenete go izgledot na prestolot nejzin, pa }e vidime dali e upatena ili, pak, e od onie koi ne upatuvaat.”
42. I bidej}i dojde & be{e re~eno: “Ova li e prestolot tvoj?” Taa re~e: “Pa, izgleda deka e toj. A znaewe ni e dadeno i pred nego; i nie sme Poslu{ni.”
43. Ja oddale~ija onie koi taa gi obo`ava{e osven Allah. Taa be{e, navistina, me|u narodot neverni~ki!
44. I be{e re~eno: “Vlezete vo dvorecot!” I {tom taa go zdogleda vedna{ pomisli deka e voda dlaboka, i ja podigna dolamata nejzina za da ne se namokri. Sulejman re~e: “Ne, ova e dvorec poplo~en so staklenki!” Taa re~e: “Gospodare moj, jas, navistina, za sebesi zlo si napraviv; poslu{na sum, zaedno so Sulejman, na Allah, Gospodarot na svetovite!”
45. I Nie sekako go isprativme do Semud bratot nivni Salih: “Obo`avajte go Allaha!” - I tie, tokmu, se podelija vo dve dru`ini, ednanadruga sprotistaveni.
46. Salih re~e: “ O narode moj, zo{to brzate da vi dojde zloto pred dobroto? Zo{to ne barate pro{ka od Allah? Pa, mo`ebi, }e vi se smiluva!”
47. Rekoa: “Tebe i onie so tebe ve gledame kako lo{a ptica, predznak.” Salih re~e: “Lo{ata ptica va{a, predznakot, e kaj Allah. Vie ste narod koj se proba.”
48. Vo gradot ima{e devet lu|e koi pravea bezredie na Zemjava i ne vospostavuvaa red.
49. Rekoa, kolnej}i se vo Allah: “]e go ubieme no}e, nego i semejstvoto negovo, sigurno! A potoa na najbli`niot po srodstvo }e mu re~eme: “Ne sme svedoci pri ubistvoto na semejstvoto negovo; nie, sigurno vistina zboruvame!”
50. I pravea spletki a i Nie pravevme spletki, no toa ne go usetuvaat.
51. Pa, pogledni kakva be{e kaznata zaradi spletkite nivni; Nie gi uni{tivme, navistina, site niv!
52. Ete, toa se ku}ite nivni opusto{eni zaradi zulumot {to go napravija. Vo toa ima, navistina, znamenie za lu|eto koi znaat!
53. A Nie gi izbavivme onie koi veruvaa i koi bea bogobojazlivi.
54. I koga Lut mu re~e na narodot svoj: “]e zapa|ate li vo sramno delo, a toa sami go gledate?
55. Zarem vie }e im prio|ate na ma`ite strastveno a ne na `enite. Pa, vie ste lu|e koi ne znaete!”