33. I bidej}i glasnicite Na{i mu dojdoa na Lut, po~uvstvuva neudobnost; gradite mu se stesnaa. - Rekoa: “Ne pla{i se i ne taguvaj! Tebe i semejstvoto tvoe, navistina, }e ve spasime, no ne i `enata tvoja koja, vsu{nost, e me|u kaznetite!”
34. Da, na `itelite od ovoj grad }e im spu{time kazna od nebo zaradi pakosta {to ja pravea.
35. Nie znamenie jasno ostavivme od nego za lu|eto koi sfa}aat.
36. I do Medjen dojde bratot nivni [uajb, pa re~e: “O narode moj, obo`avajte Go Allaha, nadevajte se vo Denot ahiretski i ne sejte po zemjata bezredie!”
37. Pa, go smetaa za la{ko i, ete, gi pogodi zemjotres: ostanaa vo domovite nivni, skameneti!
38. I Ad i Semud, isto taka! Da, vi be{e jasno ona {to se slu~i so stanovite nivni. I [ejtanot im gi razubavi delata nivni i gi odvrati od patot, a toa jasno go gledaa.
39. I Karun, i faraonot i Haman, isto taka! Im dojde Musa so jasnotii, i se dueja po zemjata, i kaznata ne ja izbegnaa.
40. Da, Nie gi kaznivme zaradi grevovite negovi. Na nekoi od niv Nie im isprativme stra{en glas, na nekoi od niv im isprativme glas silen, a nekoi od niv, pak, gi zgme~ivme vo zemjata, a nekoi, pak, gi potopivme. No, Allah nikakov zulum ne im napravi, onie samite zulum si napravija!
41. Onie koi prifatija drugi za{titnici, osven Allah, se sli~ni na paja`ina koja si go plete domot. A najslabiot dom, navistina, e domot na paja`inata. E, samo koga bi znaele!
42. Da, Allah gi znae onie koi, osven Allah, se povikuvaat. On e Silen i Mudar!
43. I ovie primeri Nie ti gi iznesuvame za lu|eto. I samo znalcite niv gi sfa}aat.
44. I nebesata i zemjata Allah gi sozdade so vistina. Ete, vo toa, navistina, ima znamenie za vernicite!
45. I ka`uvaj go od Knigata ona {to ti se vdahnuva, i namaz izvr{uvaj. Namazot, navistina, te odvra}a od pakosta i od sramnoto delo. Spomenuvaweto na Allah, sekako, e najgolema rabota. Allah go znae ona {to go pravite!
`enite. Pa vie ste lu|e koi ne znaete!”
Xuz 21
46. I ne raspravajte so Sledbenicite na Knigata, osven na najdobar na~in, a ne i so onie me|u niv koi zulum napravija. I ka`ete: “Veruvame i vo ona {to ni se objavuva i vo ona {to vi se objavuva. I na{iot i va{iot Bog e eden Bog; nie sme samo Nemu Poslu{ni.”
47. Ete, taka Nie ti ja objavivme Knigata. Pa, onie na koi Kniga im dadovme veruvaat vo nea. I me|u niv, isto taka, ima koi veruvaat vo nea. A za ajetite Na{i raspravaat samo nevernicite.