Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
22. Koga vlegoa kaj Davud i koga toj se ispla{i od niv, onie rekoa: “Ne pla{i se! Nie sme dva parni~ara. Edenadrug nepravda napravivme. Pa, zatoa presudi ni pravedno i ne bidi pristrasen, i upati nе kon patot vistinski!
23. Ovoj moj brat ima devedeset i devet ovci, a jas, pak, imam edna ovca.” I im re~e: “Daj mi ja mene da ja ~uvam; - i taka, raspravaj}i se, me prisili na toa.”
24. Davud re~e: “Nepravda ti nanesol so samoto toa {to te pra{al da ja pridru`i{ tvojata ovca kon negovite ovci. Mnogu ortaci edninadrugi pravat nepravda, sekako, osven onie koi veruvaat i koi dobri dela rabotat, a tie se malkumina! I Davud pomisli deka Nie, navistina, go stavivme vo isku{enie, i pobara pro{ka od Gospodarot svoj i se svitka ni~kum i se pokaja.
25. Pa, Nie mu go prostivme toa. Toj, navistina, }e bide vo blizinata Na{a, i go ~eka ubavo zasolni{te.
26. O Davud, Nie te odredivme da bide{ halifa na Zemjata i sudi me|u lu|eto pravedno, i ne sledi ja strasta pa da te skr{ne vo zabluda od Allahoviot pat. Da, onie koi skr{nuvaat vo zabluda od Allahoviot pat, }e bidat `estoko kazneti zatoa {to zaboravija na Denot na presmetkata.
27. I Nie ne go sozdadovme neboto i Zemjata i ona {to e me|u niv zaludno. Ete, taka mislat onie koi ne veruvaat. E, te{ko na nevernicite koi }e bidat vo ognot!
28. Ili: “]e postapime li so onie koi veruvaat i koi dobri dela rabotat kako so bezrednicite po zemjata? Ili: ]e postapime li so bogobojazlivite kako so rasipanite?”
29. Knigata {to Nie ti ja objavivme e - blagoslovena, za da razmisluvaat za ajetite nejzini i za da se se}avaat onie so dadeniot im razbir.
30. I na Davud Nie mu go podarivme Sulejman. E, kolku e blagonaklonet toj rob! Toj, navistina, be{e pokajnik!
31. Koga nave~er mu se pretstaveni kowi ispraveni, preubavi, na tri noze,
32. i koga re~e: “Poka`av pogolema qubov kon ova dobro otkolku kon spomenuvaweto na Gospodarot moj!” I vedna{ is~eznaa od vidikot negov.
33. “Vratete mi gi!” I po~na da gi mazi i po nozete i po vratovite.
34. Nie, sekako, go stavivme vo isku{enie i Sulejmana, i na postelata od prestolot negov, kako edno bolno telo ostavivme. I potoa toj ozdravi,
35. i re~e: “Gospodare moj, prosti mi i daruvaj mi vlast {to ne }e ja ima nikoj po mene! Ti si, navistina, Daritel!”
36 Pa, Nie mu go pot~inivme vetrot koj tivko duva{e po naredbata negova, tamu kade {to toj posakuva{e,
37. i {ejtanite - site graditeli i nurka~i,
38. i drugi, vo prangi zakovani.
39. - “Ova e davawe Na{e; daj ili zadr`i {to ne mo`e da se izbroi!”
40. I toj, navistina, }e bide vo blizina Na{a i za nego ima ubavo zasolni{te.