31. sli~no na slu~ajot so narodot na Nuh, na Ad i na Semud i onie {to bea po niv. Allah ne im posakuva zulum na robovite!
32. O narode moj, jas, navistina, se pla{am za vas od Denot na povikuvaweto edninadrugi,
33. Den vo koj }e gi vrtite ple}ite. Za vas, osven Allah, }e nema izbranik, a onoj kogo Allah }e go skr{ne vo zabluda... pa, za nego nema upatuva~!
34. I porano Jusuf, sekako, vi dojde so jasnotii. Pa, postojano bevte pri somnenie vo ona so {to vi dojde. I {tom si zamina od ovoj svet, rekovte: “Allah nema da isprati pejgamber po nego!” Ete, taka Allah go skr{nuva vo zabluda onoj {to preteruva i somnitelot,
35. onie koi raspravaat za ajetite Allahovi bez nikakov nivni jasen dokaz, zgolemuvaj}i ja omrazata i kon Allah i kon onie koi veruvaat. Ete, taka Allah go zape~atuva sekoe srce na gordeliviot i silnikot!
36. Faraonot re~e: “O Haman, izgradi mi edna kula za da mo`am da se vi{nam niz skalite nejzini,
37. skalite na nebesata... Pa, da se vi{nam do bogot na Musa, a jas, sekako, mislam deka toj e la{ko.” I ete, taka mu se razubavi na faraonot zlodeloto negovo i be{e oddale~en od Patot. Spletkata na faraonot e samo stradawe!
38. I onoj {to veruva{e pak re~e: “O narode moj, sledete me, jas }e ve upatam po Patot i po Pokazot!
39. O narode moj, `ivotot na ovoj svet, navistina, e samo u`ivawe, a Ahiret, sekako, e Ku}ata na postojanosta!”
40. Koj }e napravi zlo }e bide kaznet soodvetno na toa, a koj, pak, }e napravi dobro, bilo da e ma{ko ili `ensko, a vernik e... pa onie }e vlezat vo Xennetot vo koj }e bidat snabdeni bez mera!
41. I u{te: “O narode moj, {to vi e, jas ve povikuvam kon spasot, a vie me povikuvate kon ognot!
42. Me povikuvate da ne veruvam vo Allah i da Mu zdru`uvam zdru`enik, za kogo ne znam ni{to. A jas ve povikuvam kon Silniot i Prostuva~ot!
43. Besprekorno! Me povikuvate, sekako, kon ona za {to ne mo`e da se povika ni na ovoj svet ni na Ahiret. Nie, navistina, }e Mu se vratime na Allah, a rasipnicite,tokmu, se `iteli na ognot.
44. Pa, }e se setete na ona {to vi go zboruvav, a jas mojata rabota Mu ja prepu{tam na Allah. Allah, navistina, gi gleda robovite!”
45. I Allah go so~uva od lo{otiite {to mu gi pravea, i }e se ostvari pakosnata kazna kon semejstvoto faraonovo:
46. ognot vo koj }e bidat frlani i nautro i nave~er; Denot vo koj }e se slu~i ^asot: “Vovedete go semejstvoto faraonovo vo naj`e{kata kazna!”
47. I koga }e raspravaat vo ognot, pot~inetite }e im re~at na pot~initelite: “Nie, navistina, ve sledevme pa, mo`ete li malku da ne oslobodite od ognot?”
48. I pot~initelite }e re~at: “ Pa, ete, site nie sme vo ognot, navistina! Da, Allah im presudi na robovite Svoi!”