Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
65. Potoa gi navednaa glavite svoi i rekoa: “Znae{ li deka tie ne zboruvaat?”
66. Re~e: “E pa, }e obo`avate li drugi bogovi osven Allah koi vo ni{to ne mo`at da vi koristat i da vi na{tetat?”
67. Te{ko i vam i na onie koi gi obo`avate, osven Allah! Nema li da se vrazumite?
68. Rekoa: “Zapalete go i pomognete gi bo`estvata va{i, ako sakate toa za niv da go napravite!”
69. Nie na glas rekovme: “O ogan, stani laden i spasonosen za Ibrahim!”
70. I posakaa da mu stavat stapica, no Nie gi porazivme.
71. I Nie go spasivme nego i Luta na zemjata koja ja blagoslovivme za svetovite.
72. I Nie go podarivme Ishaka, a i Jakuba kako vnuk. I Nie odredivme dvajcata da bidat dobri.
73. I Nie gi odredivme da bidat voda~i koi }e upatuvaat po naredbata Na{a i im vdahnavme da rabotat dobrini, da izvr{uvaat namaz i da davaat zekat. Nas nе obo`avaa!
74. I na Lut Nie mu dadovme i mudrost i znaewe i go izbavivme od gradot vo koj bea prisutni lo{i naviki. Zlodejci bea, navistina, sogra|anite negovi... rasipani!
75. I Nie go vovedovme vo milosta Na{a; be{e, navistina, me|u dobrite lu|e.
76. I na Nuh, koga porano povika, mu se oyvavme: Nie go izbavivme nego i semejstvoto negovo od nesre}ata golema;
77. i Nie go za{titivme od lu|eto negovi koi gi smetaa za la`ni ajetite Na{i. Zlodejci bea, navistina, pa site zaedno gi potopivme.
78. I Davud i Sulejman koga sudea za posevot {to no}e go pasea ovci od nekoi lu|e... Bevme svedoci za sudeweto nivno.
79. I Nie toga{ odredivme Sulejman da pronikne vo toa. I na dvajcata im dadovme mudrost i znaewe. I Nie gi pot~inivme i planinite i pticite, zaedno so Davud, da oddavaat slava; ete, toa go napravivme.
80. I Nie go nau~ivme da pravi {titovi za vas, da ve {titat od neprijatelot va{. E pa, }e bidete li blagodarni?
81. I na Sulejman mu dojde silen vetar, koj duva{e po naredbata negova, po zemjata {to ja blagoslovivme... Nie postojano gi znaeme site ne{ta,
82. i {ejtanite, isto taka, koi za nego dlabea i koi rabotea i drugi raboti osven toa; Nie postojano bdeevme vrz niv.
83. I Ejub koga go povika Gospodarot svoj: “Mene, navistina, zlo me obzede, a Ti si me|u milostivite Najmilostiviot!”
84. Pa Nie mu se oyvavme i go otstranivme zloto {to be{e vrz nego; mu gi vrativme so milosta Na{a semejstvoto negovo i onie koi bea sli~ni na nego - sе toa kako opomena za pobo`nite.
85. I Ismail i Idriz i Zul-Kifl... site bea me|u trpelivite.
86. I Nie gi vovedovme vo milosta Na{a... site bea dobri, navistina!