Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
87. I Zunun koga zamina namurten... Pa, pomisli deka nema da go kaznime, no vo temnicite povika: “Nema drug bog osven Tebe; slaven bidi Ti, jas sum, navistina, me|u zulum}arite!”
88. I Nie mu se oyvavme i go izbavivme od te{kotijata. I ete, taka Nie gi izbavuvame vernicite!
89. I Zekerija, isto taka, koga go povika Gospodarot svoj: “Gospodare moj, ne ostavaj me sam, Ti si, navistina, me|u naslednicite Najdobriot!”
90. I toga{ Nie mu se oyvavme i mu go podarivme Jahja, a `ena mu ja podobrivme. Da, tie brzaa vo dobrini i Nе povikuvaa i vo `elba i vo strav; postojano ni bea pot~ineti.
91. I taa koja ja so~uva devstvenosta. I vo nea toga{ Nie vdahnavme od duhot, tvorot Na{, i odredivme da bide, taa i sinot nejzin, znamenie za svetovite.
92. Ovaa va{a zaednica, navistina, e edinstvena zaednica, a Jas sum, navistina, Gospodarot va{ - ta, obo`avajte Me!
93. I tie me|usebno se razedinija vo naredbata nivna. Nam site }e ni se vratat.
94. Pa, koj raboti dobri dela a e vernik... }e mu se priznae trudot negov; toa Nie, navistina, go zabele`avme.
95. Nedozvoleno e za `itelite na gradot koi gi uni{tivme da ne ni se vratat, navistina!
96. Koga }e se otvorat Jexux i Mexux i koga site lu|e niz strmnina }e se spu{taat...
97. i koga }e se pribli`i vetuvaweto vistinsko i koga o~ite na onie koi ne veruvaa }e im se skamenat: “O te{ko nam, bevme ramnodu{ni kon ova, bevme nevernici!”
98. Vie i onie koi gi obo`avavte osven Allah, navistina, }e bidete gorivo xehennemsko; vo nego za navek }e prestojuvate.
99. A tie da se bogovi ne bi vlegle vo nego; i site vo nego za navek }e ostanat;
100. tie vo nego }e di{at te{ko i ni{to ne }e slu{aat.
101. Na onie koi prethodea, navistina, Nie im dadovme od dobroto Na{e: onie od nego se oddale~ija.
102. Vrevata negova ne }e ja slu{nat; }e bidat vo ona kon {to im stremat du{ite nivni, postojano!
103. Ne }e gi voznemiruva najgolemiot u`as; }e se sre}avaat so melekite: “Ova e Denot va{ {to vi be{e veten!”
104. Na Denot vo koj Nie }e gi svitkame nebesata kako {to se vitka hartija za pi{uvawe. Kako {to po~navme so prvoto sozdavawe isto taka toa i }e go vozobnovime. Vetuvaweto e obvrska Na{a. Nie sme, tokmu, Izvr{itel na toa!
105. Nie ve}e i vo Zebur zapi{avme, po Tevrat, deka zemjata }e ja nasledat dobrite robovi Moi.
106. Vo ova ima, navistina, poraka za lu|eto koi se pobo`ni.
107. I Nie te isprativme samo kako milost na svetovite!
108. Ka`i: “Mi se objavuva deka va{iot Bog e eden Bog. Pa, }e bidete li, toga{, Poslu{ni?”
109. A ako, pak, gi svrtat ple}ite, ka`i: “Jas ve}e ve opomenav za zloto, iako ne znam dali e blisku ili daleku ona {to vi e veteno.”
110. On go znae, navistina, izgovorenoto na glas i On go znae, pri vas, skrienoto.
111. I jas ne znam: toa e mo`ebi isku{enie za vas i u`ivawe do vreme odredeno.
112. Re~e: “Gospodare moj, presudi vistinski! Gospodarot na{, Milostiviot, e Onoj od kogo se bara pomo{ protiv ona {to go opi{uvate.”