Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
31. I frli go stapot tvoj. I bidej}i vide kako lazi kako lukava zmija, gi svrte ple}ite i ne se vrati. - “O Musa, pribli`i se i ne pla{i se. Ti si, navistina, me|u bezbednite!
32. Stavi ja rakata tvoja vo xebot tvoj: i, ete, }e stane bela, bez zlo, i soberi gi pazuvite od strav. Ete, dva dokaza za faraonot i golemcite negovi. Tie se, navistina, narod rasipni~ki.”
33. Musa re~e: “Gospodare moj, jas, navistina, ubiv eden od niv, i se pla{am da ne me ubijat.
34. I brat mi Harun pojasno zboruva... pa, isprati go so mene da mi pomogne, da go potvrdi ona {to jas go zboruvam: se pla{am, sekako, da ne me smetaat za la{ko.”
35. Allah re~e: “]e ja zajakneme tvojata raka so brat ti i na dvajcata }e vi dademe vlast, i ne }e mo`at da vi se pribli`at. Vie ste onie {to }e ve sledat - so znamenijata Na{i - i pobednici ste.
36. I bidej}i Musa im dojde so znamenijata Na{i, jasni, rekoa: “Ova e samo smisleno vol{ebni{tvo. Vakvo ne{to ne sme ~ule od predcite na{i odamne{ni!”
37. I Musa re~e: “Gospodarot moj najdobro go znae onoj koj }e dojde so Patokaz od Nego, i koi }e pobedat vo svetot. Zulum}arite, navistina, ne }e uspeat!”
38. I faraonot re~e: “O golemci, ne znam deka imate drug bog osven mene. Zapali go ognot za glina, o Hamane, a potoa soyidaj za mene edna kula za da se vi{nam kon bogot na Musa, bidej}i mislam deka toj e me|u la{kovcite!”
39. Se iznadu faraonot i vojskata negova po zemjata, bespravno! I navistina mislea deka nema da ni se vratat!
40. I toga{ Nie gi pofa}avme faraonot i vojskata negova i gi frlivme v more. Ta, pogledni kakva be{e kaznata za zulum}arite!
41. I Nie gi odredivme da bidat voda~i za povikuvawe kon ognot. A na Denot suden ne }e im se pomogne.
42. I prokletstvoto Na{e gi slede{e na ovoj svet, a na Denot suden }e bidat me|u posramenite.
43. I na Musa, sekako, Nie Kniga mu dadovme po uni{tuvaweto na pokolenijata odamne{ni - svetlina za lu|eto, i Patokaz i Milost za da se se}avaat.
44. I ne be{e na zapadnata strana koga na Musa Nie mu spu{tivme naredba, a ne be{e ni me|u svedocite.
45. No, pokolenija mnogu Nie podignavme i `ivotot im go prodol`ivme. I ti pove}e ne be{e prisuten me|u `itelite na Medjen da im gi ka`uva{ ajetite Na{i: ajeti se ona {to go ispra}ame.
46. I ne be{e pokraj Tur koga Nie go povikavme. No, eve, milost od Gospodarot tvoj za da go opomeni{ narodot na koj ne mu be{e dojden opomenuva~ pred tebe za da se se}avaat.
47. I da ne re~at - {tom }e gi snajde kaznata za ona za {to go napravija racete nivni - “Gospodare na{, zo{to ne ni isprati pejgamberi? Pa, }e gi sledevme ajetite tvoi i }e bevme me|u vernicite!”
48. I bidej}i im dojde vistinata od Nas, rekoa: “Zo{to ne mu e dadeno ne{to sli~no na ona {to mu e dadeno na Musa? Onie ne go poreknuvaa ona {to mu e dadeno na Musa od porano.” Rekoa: “Dve vol{ebni{tva koi ednosodrugo se poddr`uvaat. “ Zboruvaat: “Nie ne veruvame vo seto toa!”