Türkçe
English
العربية
Pyccĸий
français
Deutsch
Español
italiano
中文
日本語
Қазақ
Кыргыз
o'zbek
azərbaycan
Türkmence
120. I nikoga{ Evreite i hristijanite, dodeka ne ja prifati{ verata nivna, nema da bidat zadovolni so tebe. Ka`i: ''Da, Patokazot na Allah e - Patokazot vistinski!'' I koga bi capal po `elbite nivni, po tebe dojdenata Kniga, nikogo osven Allah ne bi imal ni za{titnik ni poddr`nik!
121. Onie do koi Nie Kniga objavivme - ispravno ja ka`uvaat: vo nea veruvaat, a onie koi vo nea ne veruvaat - pa, stradalnici se!
122. O sinovi Izrailovi, setete se na blagodatot so koj ve blagosloviv, i so {to ve odlikuvav nad drugite svetovi!
123. I pla{ete se od Denot vo koj nikomu nema da mu se pomogne, koga nadopolnuvawe nema da im se prima i koga posreduvawe nema da im koristi, a nitu, pak, }e im se pomogne!
124. I koga Gospodarot negov go isku{a Ibrahima so nekolku zborovi, Ibrahim, toga{, gi sprovede sigurno! Allah re~e: ''Jas, navistina, }e odredam na lu|eto imam da im bide{!''Ibrahim re~e: ''I od potomstvoto moe?'' Allah re~e: “Vetuvaweto moe nema da gi opfati zulum}arite.''
125. I koga Nie Ku}ata ja odredivme da bide zasolni{te i sigurno mesto za lu|eto... a mestoto Ibrahimovo - odredi{te za klawawe, zemete go! I na Ibrahim i na Ismail Nie im zapovedavme: “O~istete ja Ku}ata moja za onie koi }e kru`at okolu nea, i koi tuka }e ostanat i koi na sexde }e pa|aat.”
126. I koga Ibrahim be{e rekol: “Gospodare moj, opredeli ovoj da bide grad siguren i snabdi gi `itelite negovi so plodovi: onie koi veruvaat i vo Allah i vo Denot ahiretski. Allah re~e: “Na onoj koj ne veruva }e mu dadam kratko u`ivawe a potoa }e go nurnam vo kaznata ognena.” E, samo kolku lo{o svratili{te e toa!
127. I koga Ibrahim i Ismail temelite na Kaba gi postavaa, se molea: ''Gospodare na{, primi go ova od nas. Ti si, navistina, Slu{a~ i Znalec!
128. Gospodare na{, opredeli n# Tvoi Pot~initeli da bideme. I porodot na{, isto taka, neka Pot~inet narod Ti bide. I poka`i ni gi obredite; prosti ni. Ti si, navistina, Prostuva~ i Somilosen!”
129. Gospodare na{, isprati pejgamber me|u niv koj }e gi ka`uva ajetite Tvoi i koj }e gi pou~uva vo Knigata, i vo Mudrosta... i koj }e gi o~isti. Ti si, navistina, Silen i Mudar!
130. Verata Ibrahimova ja izbegnuva onoj {to se srami od sebesi. A na Ibrahim Nie na ovoj svet go odbravme, a i na Ahiret }e bide me|u dobro~initelite, navistina!
131. Koga Gospodarot negov mu re~e: ''Bidi pot~inet!'' Ibrahim re~e: ''Pot~inet sum na Gospodarot na svetovite!''
132. I Ibrahim toa vo amanet go ostavi na sinovite svoi, a i na Jakub: “Sinovi moi, Allah, navistina, ve odlikuva so vera, i nemojte smrtta neposlu{ni da ja do~ekate; neposlu{ni da bidete;
133. ili, pak, svedoci bevte koga na Jakub mu se pribli`i smrtniot ~as i koga na sinovite svoi im re~e: “[to }e obo`avate po mene?'' Rekoa: “Allaha, Koj e Eden, Allah na predcite tvoi, Ibrahim, Ismail i Ishak, nie }e obo`avame; i samo Nemu sme Poslu{ni!"